Neustrezen volilni sistem? Strankarski vrhovi odločajo o bodočih poslancih, zato med ljudmi narašča nezadovoljstvo s sedanjim sistemom volitev. Zveza društev upokojencev Slovenije je zato povabila strokovnjake, da predstavijo prednosti in slabosti volilnih sistemov v Evropi, da bo civilna družba lahko pristopala k uveljavitvi spremembe zakona o volitvah v državni zbor. Posvet je bil pripravljen v okviru projekta Starejši za skladni razvoj dolgožive družbe.
Zbor je nagovoril predsednik državnega zbora dr. Gregor Virant, ki se je pridružil mnenju, da je treba zakon o volitvah v državni zbor narediti bolj prijaznega volivcem in nato predal besedo prof. dr. Franciju Gradu, ki je govoril o temeljnih značilnostih sodobnih volilnih sistemov. Prof. dr. Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik, ki se posveta ni udeležil, je poslal pisni prispevek, v katerem je zapisal, »da je bil pred volilno nedeljo čas, ko smo se ukvarjali z vprašanjem, kdo se bo znal bolje prilagoditi obstoječemu volilnemu sistemu in manj z vprašanjem, kako ta sistem spremeniti. Marsikdo je po volitvah namreč krivil volilni sistem, njegove slabosti in nelogičnosti. Priznati moramo,« je v pisnem prispevku nadaljeval Ribičič, »da so kritike upravičene: volitve se dogajajo tako, kot da volivci izbiramo med posamezniki, vendar gre vsak naš glas strankam in drugim listam in lahko prispeva k izvolitvi kandidata, ki ga nismo hoteli podpreti.
Spet so se okrepile kritike,« je zapisal, »da je volilni sistem prevara, ker ponuja lažno upanje, da bo izvoljen tisti, ki v okraju dobi največ glasov. Zato so v preteklosti nekateri že večkrat neuspešno predlagali uvedbo t. i. absolutnega prednostnega glasu. Komu bi takšna sprememba najbolj ustrezala? Na kožo je pisana manjšim političnim strankam, z manj razvito strankino mrežo in z veliko znanih posameznikov, primernih za parlamentarne in vladne funkcije. Strankam torej, ki bi lahko svoje članstvo spravile v malo večji avtobus, v katerem pa se preriva veliko pretendentov za ministre. Prednostni glas bi vodil do izvolitve nekoliko samostojnejših poslancev, ki bi bili odpornejši na pritiske iz vodstev političnih strank. Kaj bistvenega pa se ne bi spremenilo.
Do resnih pozitivnih premikov,« je napisal, »pa bi vodila uvedba nemškega volilnega sistema dveh glasov. V njej vsakdo s prvim glasom dokončno izbira poslanca iz svoje volilne enote, z drugim pa izbira med listami strank in zagotavlja njihovo sorazmerno zastopanost.«
Udeleženka v razpravi, predsednica ženskega lobija Slovenije, Angela Murko Pleš se je prav tako vprašala, ali sedanji slovenski volilni sistem zadovoljuje pričakovanja volivcev in pojasnila, da »zakon o volitvah v DZ določa (20. člen), da se za volitve poslancev in poslank v DZ oblikuje 8 volilnih enot. V vsaki volilni enoti se voli 11 poslank in poslancev. Volilne enote se oblikujejo v skladu z načelom, da se en poslanec ali poslanka voli na približno enako število prebivalcev. Vsaka volilna enota se razdeli na 11 volilnih okrajev tako, da je v vsakem približno enako število prebivalcev in prebivalk. Volilni okraj praviloma obsega območje ene ali več občin ali dela občine. V vsakem volilnem okraju se glasuje za enega kandidata ali kandidatko iz kandidatne liste.
O številu mandatov, ki pripadejo posamezni kandidatni listi, odloča število glasov oziroma delež glasov volivk in volivcev, ki so jih oddali za listo v volilni enoti. Ali drugače, stranka je s posamezno kandidatno listo dosegla toliko poslanskih sedežev v parlamentu, kolikor znaša njen delež glasov za kandidatno listo v volilni enoti (za 1 mandat v volilni enoti približno 9 odstotkov glasov).
Stranke torej dobro vedo, v katerem volilnem okraju jim bo pripadel mandat, enako dobro pa to vedo kandidatke in kandidati, še zlasti že večkrat izvoljene poslanke in poslanci. Slednji namreč praviloma vztrajajo, da so vedno znova na kandidatnih listah razvrščeni v iste volilne okraje, kar je povsem legitimno, manj »legitimno« ali vsaj neustrezno pa je njihovo delovanje med mandatom, ko se premnogi ravnajo kot poslanci določenega volilnega okraja, kot predstavniki volivk in volivcev iz tega volilnega okraja in ne volivk in volivcev volilne enote, ki so glasovali za kandidatno listo, na kateri so kandidirali.
V DZ je zastopanih več političnih opcij oziroma strank, zastavlja pa se vprašanje, kako so predstavljeni interesi vseh družbenih skupin in kakšna je kvaliteta izražanja splošnega, skupnega in ne nazadnje nacionalnega interesa. Stranke pri oblikovanju kandidatnih list ne sledijo temu, da bi njihova kadrovska ponudba čim bolj odgovarjala strukturi volivk in volivcev, temveč se po logiki večinskega sistema odločajo za tiste kandidate in kandidatke, za katere ocenjujejo, da bodo v posameznem volilni dosegli kar najboljši rezultat.«
V razpravi so sodelovali še dr. Slavko Gaber, ki je govoril o pasteh uvedbe večinskega volilnega sistema v Sloveniji, mag. Matevž Krivic in prof. dr. Ivan Kristan, ki je razmišljal o predlog kombiniranega volilnega sistema, ki ga je DS predlagal leta 1996 ter poslanec prejšnjega sklica državnega zbora Miran Potrč.
Ob koncu posveta so sprejeli sklepe, ki poudarjajo, da bo potrebno spremeniti oz. dopolniti sedanji volilni sistem, povečati vlogo državnega sveta in spremeniti zakonodajo tako, da poslanci ne bi mogli več predlagati referendumov. Rezultati referenduma naj bodo veljavni le, če se referenduma udeleži vsaj polovica volivcev. V sklepih so zaprosili zato predsednika državnega zbor dr. Gregorja Viranta in vodje poslanskih skupin, da spremembe zakona o volitvah v državni zbor uvrstijo na prioritetno listo čim prej letos. Zavzeli so se, da pozovejo k sodelovanju uveljavljene strokovnjake v Sloveniji, ki naj izberejo med dvema predlogoma, ga posredujejo državnemu zboru v sprejem, vsekakor pa mora ta upoštevati možnost absolutnega preferenčnega glasu. V novi zakon o volitvah v državni zbor naj se vnese tudi možnost odpoklica poslanca sredi mandata.