Osemdesetletna aktivistka, vulkan sredi morja in križarjenje bananinih olupkov

Foto: Riccardo Cuppini / (CC BY-NC-ND 2.0)

 

Iz zraka je otok Stromboli, ki se nahaja severno od obale Sicilije v Tirenskem morju, videti dobesedno kot vulkan, ostra skala, ki se dviga iz morja. Je eden treh aktivnih vulkanov v Italiji in zaščiten kot UNESCO dediščina. Na mali zaplati kopnega se nahaja mesto in v mestu lahko srečate Aimee, 80-letno Zero Waste aktivistko. Čeprav sama sebi ne pravi tako, pa njena dejanja govorijo same zase. Dandanes jo lahko vidite, kako skrbi za kakih 20 mačk, se sprehaja po ozkih, hladnih ulicah mesta ali kupije svežo zelenjavo na tržnici. Na prvi pogled se zdi, kot bi bila rojena tu. A njena zgodba z otokom je drugačna, kot bi pričakovali, saj sploh ni iz Italije, ampak iz Francije.

 

Kako je francozinja pristala na tem malem otoku? Zgodba gre nekako takole: z možem sta se sredi sedemdesetih preselila iz Francije, ker sta si želela mirnega in čarobnega življenja italjanskih obmorskih vasic. Po letu dni je njen mož spoznal, da mu vaška idila ne ustreza toliko, kot je mislil, in se je preselil nazaj v Francijo. Aimee pa je imela drugačne načrte. V enem letu se je zaljubila v vulkanski otok sredi morja in se navezala na vonje, lepote narave in ljudi. Tako je ostala in postala nekaj, kar nikoli ni pričakovala – borka za učinkovitejše ravnanje z odpadki in vsesplošna eko aktivistka.

 

Aimee je na otok prišla zato, da bi pobegnila sivini mestnega življenja, vključno z odpadki in onesnaženjem. Zakaj neki bi se odločila za aktivizem? Zdi se, da je bila Aimee vedno praktične sorte. Kot otrok vojne se je vedno zavedala potrošništva in se izogibala preveč odpadkom. Njene navade in vrednote so v kombinaciji z ljubeznijo do otoka sestavile pravo formulo za akcijo.

 

 

Kakše točno pa so težave Strombolija z odpadki? Kot številne podobne dopustniške destincije, otok – odvisno od sezone – živi v dveh popolnoma različnih razmerah. Med zimskimi meseci na njem prebiva skromnih 400 ljudi, med poletnimi pa jih tam prebiva tudi 20.000. Kratko, intenzivno poletje prinese tudi več odpadkov, kot jih otok lahko prenese in kamor seže spomin prebivalcev, so vse smeti z otoka vozili na odlagališče na Siciliji pomešane med sabo, vključno s tistimi, ki bi jih bilo mogoče reciklirati. To na eni strani povzroča težave na celini, po drugi pa so ulice Stromoblija nastlane z raznovrstnimi smetmi, ki kar kličejo po ustreznih zabojnikih. Ker jih ni, najdejo pot po soncu do obale in do doživljenjskega namakanja v sredozemskem morju.

Bio odpadki so del tega izvoza na Sicilijo, Aimee je za prevoze smeti našla izraz »križarjenje bananinih olupkov« ali brezplačno popotovanje ostankov hrane. Pravi, da uporaba dragocenih fosilnih goriv za to, da se po morju prevaža odpadna hrana, namesto da bi jo kompostirali na otoku, dobesedno predstavlja zavržene priložnosti.

 

Ko je svet počasi drsel v potrošništvo, Stromboli nikakor ni zmogel čisto dobro obvladati njenih ostankov. Z vsakim letom, ko so turisti odhajali s fotografijami srečnih spominov, je Stromboli postajal bolj znana destinacija. Posel raste, količine odpadkov pa tudi.

 

Sistem je na koncu postal nevzdržen, potreben prenove in sortiranja odpadkov na izvoru. Večina prebivalcev se je s tem strinjala, a se nobenemu ni zdelo vredno ukrepati. Zato se je Aimee odločila, da otoške smeti vzame v svoje roke. Poklicala je Paola Garellija, ustanovitelja podjetja Carretta Caretta, ki odvaža odpadke v mestih s podobnimi razmerami, kot so na Stromboliju. Carretta Caretta za zbiranje odpadkov uporablja sistem za to določenih točk. Prebivalci prejmejo koledar z oznakami datumov, ko na te točke lahko prinesejo določene vrste odpadkov, kjer jih prevzame majhen tovornjak. Točke so postavljene tako, da ljudje za oddajanje odpadkov prehodijo največ 150 metrov, oddajo pa lahko vse: elektroniko, ostanke hrane, reciklate. Carretta Caretta je idealen sistem za številne otoke Sicilije, saj mali tovornjaki z lahkoto manevrirajo po ozkih ulicah in poteh.

 

Čeprav za to niso imeli finančnih sredstev, je Paolo pristal in pozimi 2010 sta skupaj z Aimee pričela uvajati sistem. Da deluje, morajo prebivalci sodelovati, in kot pravita Paolo in Aimee, so bili prebivalci Strombolija navdušeni. Prvi teden je bilo nekaj zmede glede ločevanja, a nič neobičajnega za takšen začetek. Dodatno komuniciranje je vse uredilo in po tednu dni so prebivalci koledar že obvladali. Prvih 20 dni je vse teklo dobro in Stromboli še nikoli ni bil videti tako čist.

 

 

Vsaka sprememba pa naleti tudi na nasprotnike in v tem projekt ni bil nobena izjema. Na žalost pa je ta nasprotnik na otoku precej vpliven. Njegovo me je Mario Cincotta, na otoku vodi nočni klub in nekaj restavracij in o sebi pravi, da je neuradni župan. Družina na otoku živi že več generacij, na kar Mario ni le ponosen, ampak to uporablja kot način vsiljevanja svoje volje drugim. Ko so se torej pojavili Carretta Caretta tovornjački,  so porušili naravi red stvari (kot pravi Mario) in vznemirili otok. Kako si jim tujka s celine drzne vsiljevati svoje smešne ideje? Takšno prekomerno ločevanje odpadkov preprosto ne gre – je projekt označil Mario in v desetih dneh so tovornjaki izginili podobno, kot izgine dim vulkana. In njegov odgovor, če ga vprašate zakaj? »Preprosto ni delovalo.«

 

V resnici je sistem Carretta Caretta deloval. Ljudje so bili navdušeni, vasi na otoku opazno bolj čiste in videti je bilo, da gre uspešno rešitev desetletnega problema. Problem ni bil v sistemu, pač pa nekje globje. Gre za oklepanje vrednot drugačnega sveta, sveta pred podnebnimi spremembami, pred zakonodajo in sveta še preden je plastika zavzela morja. Predstavlja konflikt med starim in novim načinom, med tem kar je bilo in tem, kar je, problem razmerja moči v starem mestu. In konflikt je večji od Maria. Postalo je namreč jasno, da lokalna oblast na otoku ne deluje v prid prebivalcem in okolju.

 

Čeprav malih Carretta Caretta tovornjakov ni več na ozkih ulicah, se sistema ne da označiti kot neuspešnega. Aimee ne prizna poraza in pravi, da mogoče še ni pravi čas. Njena navezanost na otok jo je spodbudila k aktivnosti in prebivalci, ki so jo podprli, so omogočili, da je njena vizija zaživela. Projekt je prebivalce opolnomočil preko pogovorov in možnosti izbire, imeli so možnost, da ustvarijo drugačno, trajnostno prihodnost. Bila je ideja, na katero mnogi niso niti pomislili in je zasejala seme. Za mnoge bo seme le spalo kot prijeten spomin na ločene odpadke.  A ko bo naslednjič vzniknila ideja o kakem trajnostnem ukrepu, jo bodo razumeli in mogoče bo takrat seme vzklilo in pognalo pod vroče italjansko sonce.

 

Aimee je svojo voljo usmerila drugam. Če že ne more imeti vpliva na vse smeti Strombolija, se je odločila rešiti problem, ki leži najbližje njenemu srcu – križarjenja bananinih olupkov. V Italiji so nedavno sprejeli zakonodajo, ki dovoljuje skupnostno kompostiranje. Zato se je po državi bliskovito razširila ustrezna tehnologija, ki to omogoča in Aimee meni, da otok potrebuje prav to. Idejo je predstavila prebivalcem, dobila njihovo podporo in v mestu so pred kratkim naročili napravo z imenom Big Hanna. Leta 1991 jo je zasnoval švedski sociolog, ki je želel dvigniti zavedanje o neučinkoviti rabi naravnih virov in o tem, kako smo od njih odvisni tako na lokalni kot na globalni ravni. V bistvu gre za velik, kovinski zabojnik, ki avtomatsko zrači in obrača vsebino, poskrbi za minimalen smrad in posprešuje čas razgradnje na okvirno 6 – 10 tednov. Ko je proces končan, iz zabojnika pride prst, bogata s hranili. Na Big Hanno na otoku še čakajo, Aimee pa še vedno sanja o zdravem, živahnem, kulturnem Stromboliju, polnem komposta.

 

Ali Aimee skrbi, kaj bo o kompostniku rekel Mario? »Nisem ga vprašala kaj misli in ga tudi ne bom. Zame je edina resnična moč zakon, ki spoštuje to, kar je ugodneje za prebivalce. Zakonodaja o skupnostnem kompostiranju je edina pomembna reč. Kdo bi vedel, mogoče se bomo vrnili na sistem Carretta Caretta. A najprej razrešimo stvari glede bio odpadkov. Tako bomo odstranili eno alinejo z dolgega seznama materialov v odpadkih, za katere morajo ustrezno poskrbeti občina in druge institucije. Bio odpadki so naši. Pripadajo otoku in njegovim ljudem, nam.«

 

In tako je torej to. Zgodba Aimee kaže, da zastareli načini razmišljanja in pristranski sistemi odločanja ne morejo zasenčiti jasne vizije, odločne skupnosti in vztrajnosti. In nikoli se ni prepozno začeti boriti za to, v kar verjamete.

 

Piše Nina Thomas, prostovljka Zero Waste Europe

 

 

 

Vir: EBM